Prekomerna telesna teža pri psih je dandanes zelo pogost in zaskrbljujoč pojav, v razvitem svetu je celo najpogostejša oblika pasjih prehranskih motenj. Po nekaterih študijah (v Veliki Britaniji in USA) bi naj imelo prekomerno telesno težo kar 40% psov, številke pa naj bi še naraščale. Pomembno se je zavedati različnih vzrokov, ki privedejo do debelosti psov in posledic, ki jih ta prinaša. Takšni psi imajo krajša in manj kvalitetna življenja ter bistveno več zdravstvenih težav. Zato je ozaveščanje o tej temi nujno potrebno, saj je preventiva ključnega pomena. Veliko lažje je namreč preprečiti nastanek debelosti, kot pa izgubo telesne teže in njeno vzdrževanje.
VZROKI ZA DEBELOST
Po eni strani je formula za debelost preprosta – v telo se vnese več energije, kot se je porabi. A dejavnikov, ki na to vplivajo, je veliko. Najpogosteje gre za nezdrav način življenja, torej za premalo gibanja in prekomerno hranjenje. Pomembno vlogo pa igrata tudi genetika in hormonske motnje. Debelost se pojavlja najpogosteje med 5. in 11. letom.
Učinkovitost presnove hranil v telesu je odvisna od določenih regulatorjev, na katere ima velik vpliv genetski zapis posameznega psa, kar je povezano predvsem s pasmo. Ta bi naj imela kar 30-70% vpliv na razvoj debelosti. Pasme, ki so nagnjene k večji telesni teži so labradorci, zlati prinašalci, beagli, mopsi, španjeli, … Specifično pri labradorcih je bilo ugotovljeno, da ima del populacije mutacijo v genu (POMC), ki je povezan s povečanim apetitom.
Kar se tiče hrane, imata največji vpliv na razvoj debelosti njena ješčnost in kalorična vrednost. Lastniki so pogosto navdušeni, ko njihov pes z veseljem poje celo skledo hrane, to pa proizvajalci s pridom izkoriščajo pri formulaciji briketov, konzerv, peletov, … Če se količine obroka ne omeji, bo posledično žival konstantno jedla preveč, sploh kadar gre za živali, ki so genetsko nagnjene k prekomernemu hranjenju. Paziti je treba tudi na kaloričnost hrane, ki jo lahko zmanjšamo z dodajanjem vlaknin ali vode. Problem nastane tudi, ko lastniki precenijo potrebe živali po hrani, dajejo veliko število priboljškov, hranijo s hrano ”z mize” ali ko žival hrani več ljudi, ki med seboj ne komunicirajo.
Druga težava, ki pa prav tako pomembno vpliva na ”epidemijo debelosti”, pa je pomanjkanje fizične aktivnosti, kar je na žalost pogosto povezano z življenjskim slogom lastnikov. Vsaka ura telesne aktivnosti na dan zmanjša tveganje za preveliko telesno težo. Predniki današnjih psov so se gibali povprečno 45% časa in pri tem premagovali desetine kilometrov na dan. To ne pomeni, da se isto pričakuje od vseh pasem, ki so se razvile do dandanes, dejstvo pa je, da noben pes ni namenjen samo za na fotelj ali za v boks.
Omeniti je potrebno tudi vpliv kastracije in sterilizacije. Med spoloma razlik v prehranskih potrebah sicer ni, se pa po sterilizaciji in kastraciji potrebe po energiji pri obojih zmanjšajo. En razlog je ta, da imajo spolni hormoni anabolni učinek, drugi pa ta, da pri teh živalih ni več spolnega vedenja, kar zmanjša fizično aktivnost.
POSLEDICE
Z debelostjo so povezane številne bolezni in dokazano zmanjšana življenjska doba. Ker telo nosi večjo težo, to povzroči nastanek ortopedskih bolezni (poškodbe vezi, artritisi, težave s hrbtenico, …). Zaradi zmanjšane gibljivosti in nezmožnosti nege pride do večje pojavnosti dermatoloških problemov, zaradi zoženja dihalnih poti pa do poslabšanja dihalnih težav.
Maščobno tkivo tudi samo deluje kot endokrini organ in izloča številne hormone. Nekateri od teh v telesu pospešujejo vnetne procese, kar pomeni, da je debelost nekakšno kronično blago vnetje s vplivom na vse organske sisteme v organizmu. Pojavljajo se lahko težave s srcem, pogosto v obliki kongestivne odpovedi srca, večji je riziko za nastanek sečnih kamnov, obolenj jeter, rakastih obolenj, pogosto je slabše celjenje ran in počasnejše okrevanje po operacijah.
OCENA TELESNE TEŽE
Ker so vzroki za nastanek debelosti pri psih zelo raznoliki, se mora veterinar posvetiti vsakemu pacientu posebej, pri tem pa je bistveno sodelovanje lastnika (in vseh ostalih članov gospodinjstva). Oceniti je potrebno režim hranjenja, kaj vse pes poje (obroki, priboljški, hrana z mize, hranjenje drugih članov družine oz. sosedov) in stopnjo telesne aktivnosti. Obstajajo posebni sistemi točkovanja BCS (Body Condition Score), po katerih se razvrsti pse v različne kategorije glede na telesne značilnosti. Predvsem smo pozorni na silhueto telesa, otipljivost reber in kostnih štrlin.
Slika 1http://www.tailsandtrails.org/blog/canine-obesity/
ZDRAVLJENJE
Ko ugotovimo vzroke debelosti in izključimo bolezni, ki bi lahko nanje vplivale, naredimo plan hujšanja. Pri tem gre pogosto za spremembo življenjskega stila psa in lastnika, zato je sodelovanje in komunikacija z lastnikom bistvena za uspeh. Določimo primerno hrano, količino obroka ter režim hranjenja. Posegamo po hrani, ki je bogata s prehranskimi vlakninami in proteini ter manj bogata z maščobo in ogljikovimi hidrati. Proteini namreč stimulirajo metabolizem in dajejo občutek sitosti, vlaknine pa stimulirajo prebavo in povečajo porabo energije, saj se je del porabi že za njihovo prebavo. Cilj zmanjševanja telesne teže je cca. 1-2% izguba na teden, kar pomeni, da proces lahko traja tudi leto dni. Je pa taka izguba teže primernejša, izogibati se moramo namreč stradanju.
Predpišemo tudi primeren nivo telesne aktivnosti, ki pomaga izgubljati težo, a ohranjati mišično maso. Gibanje mora biti redno in se ga s časom po potrebi povečuje. Ko pacient doseže želeno izgubo telesne mase, naredimo plan prehranjevanja in gibanja za naprej, da se primerna teža ohrani doživljenjsko.